Selektivno preprečevanje

Nacionalne strategije boja proti drogam in akcijski načrti vedno bolj izrecno navajajo, da je treba ranljive skupine obravnavati s preventivnimi ukrepi. To obravnavanje je še močnejše v novih državah članicah: v Estoniji (otroci z ulice, posebne šole), na Madžarskem, Cipru, Malti, Poljskem (zapostavljeni otroci in mladi iz disfunkcionalnih družin) in v Sloveniji.

Ker imajo ranljive skupine, ki se obravnavajo s selektivnim preprečevanjem, pogosto veliko izkušenj z dovoljenimi in prepovedanimi drogami, je večina intervencij selektivnega preprečevanja omejenih na zagotavljanje posebnih informacij, individualnega svetovanja in kreativnih ali športnih alternativ. Vendar ne smemo pozabiti, da so pri selektivnem preprečevanju tehnike, uporabljene v obsežnih programih družbenega vpliva splošnega preprečevanja, enako, če ne še bolj, učinkovite. Izkazalo se je, da so normativno prestrukturiranje (npr. spoznanje, da večina vrstnikov ne soglaša z uživanjem), učenje samozavesti, motivacija in postavljanje ciljev ter popravljanje mitov med ranljivimi mladimi učinkovite metode (Sussman et al., 2004), a se pri selektivnem preprečevanju v EU uporabljajo redko. Intervencijske tehnike v rekreativnih okoljih (glej "Preprečevanje v rekreativnih okoljih") pa imajo večinoma obliko zagotavljanja ciljnih informacij.

Selektivno preprečevanje v šolah

Selektivno preprečevanje v šolah se najbolj osredotoča na krizno posredovanje in zgodnje odkrivanje učencev s težavami. Cilj je najti rešitve na šolski ravni, s čimer bi se izognili temu, da bi ogroženi učenci pustili šolanje ali bili izključeni ter s tem poslabšali svoj položaj. Pristopi preprečevanja, ki temeljijo na programih, so na voljo v Nemčiji, na Irskem, v Luksemburgu in Avstriji (Leppin, 2004), medtem ko na Poljskem in Finskem učiteljem zagotavljajo izobraževalne tečaje ali smernice, kako naj prepoznajo učence s težavami, vključno z uživanjem drog, ter ustrezno ukrepajo. Tradicionalni individualni pristopi vključujejo izobraževalne psihološke službe (kot v Franciji in na Cipru), ki so odvisne od (samo)napotitve. Irska ima nove intenzivne izobraževalne službe in službe socialnega skrbstva, ki delajo s šolami in družinami na območjih s slabšimi izobraževalnimi storitvami, da bi zagotovile redno prihajanje otrok v šolo.

Pristopi selektivnega preprečevanja v skupnostih

Pristopi selektivnega preprečevanja v skupnostih so usmerjeni na ranljivo mladino na ulicah. V nordijskih državah pristop Nightwalkers' ("Mesečniki") vključuje skupine staršev, ki nadzorujejo ulice. Avstrija si zelo prizadeva za boljše ravnotežje med preprečevanjem zlorabe drog, družbenim izobraževanjem in strukturami socialnega dela prek tečajev, smernic za kakovost in skupnih seminarjev, npr. za mlade socialne delavce v rekreativnih okoljih za preživljanje prostega časa. Cilj je tudi uporabiti strukture socialnega dela za strokovne intervencije preprečevanja zlorabe drog. Podobno Norveška spodbuja sodelovanje in krepi interdisciplinarna prizadevanja med šolami, službami za zaščito otrok in socialnimi službami. Metode RAR (hitra presoja in odziv) (36) – hitro zbiranje informacij (statistični podatki) in razgovori (vprašalniki, ciljne skupine) in/ali pripombe na problematičnih področjih – se v teh projektih uporabljajo na Norveškem, vendar tudi v Nemčiji in na Nizozemskem.

Intervencije, ki so usmerjene na zelo ogrožene soseske, poznajo na Irskem, v Združenem kraljestvu in v manjšem obsegu na Nizozemskem in Portugalskem. Vendar sta sedaj na tem področju ukrepe predlagali tudi Nemčija (Stöver in Kolte, 2003, citirano v nemškem nacionalnem poročilu) in Francija. V teh državah je usmeritev preprečevanja zlorabe drog na določena geografska območja glede na socialna merila novost.

Države članice se v svojih politikah selektivnega preprečevanja (npr. Irska, Luksemburg, Madžarska) prav tako vedno bolj usmerjajo na specifične etnične skupine. Poudarek na etničnosti je na primer pomemben vidik na Madžarskem, kjer romsko prebivalstvo zelo ogrožajo problemi z drogami zaradi njegovih socialnih in kulturnih značilnosti ter neugodnih življenjskih razmer. V tej državi izobraževanje sovrstnikov, skupine za samopomoč, nadzor, različne preventivne programe in nizkopragovne storitve za Rome vodijo nevladne organizacije.

Ranljive družine

Univerzalno preprečevanje v družinskem okolju, zlasti večerne prireditve, predavanja, seminarji in delavnice za starše, je kljub pomanjkljivim dokazov glede njegove učinkovitosti (Mendes et al., 2001) še vedno zelo priljubljeno v mnogih državah članicah (Nemčija, Francija, Ciper in Finska). Vendar pa je v Grčiji, Španiji, na Irskem in Norveškem prišlo do zanimivega napredka na področju selektivnega preprečevanja v družinah z uvedbo inovativnih zamisli, ki presegajo družine/starše s problemi z drogami, in priznavajo vlogo socialnih, gospodarskih in kulturnih dejavnikov pri uživanju drog. Na Nizozemskem je bilo v oceni projektov za preprečevanje zlorabe drog za starše priseljencev ugotovljeno, da bi bila standardizirana intervencija prek priseljeniških mrež, v katerih bi bili ločeno obravnavani ženske in moški, izvedljiva nova usmeritev (Terweij in Van Wamel, 2004). Na Norveškem se je usposabljanje o ravnanju staršev (PMTO, Parent Management Training, vzorec Oregona), ki je bilo na začetku izobraževalna metoda za družine z otroki s hudimi vedenjskimi motnjami, izvajalo in ocenilo v treh občinah. V še dveh državah so izvajali program ISFP (Iowa Strengthening Families Program). Ta intenzivni intervencijski program v družinskem okolju za ogrožene družine združuje metode poučevanja za dijake (10–14 let) z izobraževalnim programom za njihove starše, s katerim želijo zlorabe drog preprečiti z večjo usposobljenostjo družin in družinskimi vezmi (Kumpfer et al., 2003).


(36) Svetovna zdravstvena organizacija: The rapid assessment and response guide on psychoactive substance use and especially vulnerable young people (Priročnik za hitro presojo in odziv na uživanje psihoaktivnih snovi in zlasti ranljive mlade ljudi).